Ubogala sem domačine iz Ukanca, ki so rekli, da je k slapu najlepše iti navsezgodaj zjutraj. Pravljico o dveh kapljicah Savice sem že zvečer prebrala otrokoma in ju navdušila za jutranjo pustolovščino. Tik pred zoro sem ju zbudila in polni pričakovanja smo zakorakali po poti. Ker je bilo še vse tiho, se nam je zazdelo, da od nekod slišimo Zlatoroga, kako si brusi zlate rogove. Največja čarovnija se je zgodila, ko smo po uri hoje prišli do razgledne ploščadi na slap. Kakšen jutranji tuš energije!
Mavrica se je razprostirala čez gorsko kotanjo nad smaragdnim tolmunom. Tega prizora ne bomo nikoli pozabili. Rekla sem, da je bela vila samo za nas pričarala ta pisan svetlobni most.INGE, 35 LET, ŠVEDSKA