Moj Vogel

 

 

Prijetno utrujen sem. Zjutraj sem komaj vedel, kam bi sam s sabo. Potem sem stopil ven na zrak. Globoko ga je potegnilo skozi pljuča in naprej. Dosegel je moje pete in prste na nogah. Vsak dih je šel po žilah skozme. To je to, sem si rekel. Gor grem, na Vogel. Zjutraj so bile proge še pomrznjene in moji robniki so škripali, enako presenečeni kot jaz, da še znamo. Lica so me rahlo skelela. Slišal sem le smuči in sneg. Narava, razgledi in beli Julijci so me vrgli v trans. Občutek se je vrnil. Tisti stari pozabljeni užitek. Jaz sem se vrnil!

MARCUS, 55 LET, AVSTRIJA